Srečna družinica je šla mimo njih. Bila sta mož in žena, z dvema otrokoma, fantkom in deklico. Umirjeno so se pogovarjali. Bili so na poti domov. Ravnokar so se vračali s sprehoda po zasneženem, božično načičkanem mestu .
»Boš spekla tiste kifeljčke, ki jih tako dobro pripraviš?« je mož vprašal svojo ženo. Ta je z nasmeškom pokimala. Mož jo je držal za podpazduho, z drugo roko pa je držal hčerino dlan. Fantek se je igral z robotom, ki ga dobil za praznike in ni ga izpustil iz rok. Šele ko so se približevali vhodnem vratu stanovanjskega bloka, v katerem so živeli, so se zavedali četverice, ki je hodila po isti njihovi poti. Žensko je postalo strah.
»Kaj pa hočejo tile od nas?«
»Ne meni se za njih. Pijanci, ki ne vedo kaj počenjati,« jo je miril mož. Odklenili so vhodna vrata in preden so se ta zaprla, se je mednje prerinil .
»Dober dan,« jim je rekel.
Možakar je pokimal, nato pa vprašal:« Kam pa, fantje?«
»Ah, k nekemu frendu,« se je oglasil Kalamar.
Bili so tako prestranšeni, da niso bevsknili, ko so fantje vstopil za njimi v stanovanje. Možakar je vedel, da sam proti četverici močnih fantov ne more nič.
»Kaj hočete? Denar, zlatnino?« je naposled vprašal s tresočim glasom.
»Ne,« je odvrnil Švarci in odprl hladilnik. »Kaj nimate piva?«
»Ne,« je rekel možakar. Ženska je medtem padla v nezavest in trajalo je celo večnost, da je prišla k sebi.
»Kaj hočete od nas?« je slednjič vprašala. Otroci so se stiskali k njej.
»Malo božične atmosfere,« je rekel H. in se postavil pred bogato okrašeno novoletno jelko. Ženska je obmolknila. L. se je zavalil v naslanjač in prižgal cigareto.
»Saj se lahko kadi v stanovanju, kajneda?« je vprašal, medtem ko je že izdihoval dim. »Ničesar vam ne mislimo storiti.«
»In zakaj ste torej vdrli v naše stanovanje?« je vprašal možakar. Švarci ga je oplazil s predirnim pogledom.
»Saj smo ti že povedali,« je rekel H.. Kalamar je iztegnil roko proti drevescu. „Koliko je stala ta zadeva?“
»Saj vi ste nori!« je zavpil možakar.
»Niti ne,« je odvrnil L.. »Saj smo ti povedali, kaj hočemo.«
»In tega ne morete imeti pri vas doma?«
»Lahko, vendar iz principa tega nočemo. Zato smo poiskali nekoga, ki po principu rad uživa svoj malomeščanski Božič. Razumeš zdaj?«
Možakar je molčal. Fantje so se nastanili v dnevni sobi, tako tudi brez razloga terorizirana družina. Fante je dajala taka flegma, da je družine bilo strah in groza, četudi tega niso pokazali.
»Se ti je kdaj zgodilo,« je L. vprašal možakarja, »da je vse okoli tebe ovito v nekakšno prijetno, toplo meglico?«
Moški ni odgovoril.
»Ja, tisti pridih neskončnosti, ki ga daje malomeščansko življenje? Spomnim se, ko se se sprehajal po mestu in šel mimo neke bencinske črpalke, male izven mesta. Nasproti je stala, zdi se mi, da še vedno stoji, veleblagovnica. No, bil sem še majhen takrat, in bil sem z nekim svojim prijateljem. In sonce je stalo ravno nad veleblagovnico in metalo svojo paranoično svetlobo na črpalko. In tedaj sem zaslutil, da nekaj ni v redu. Bencinska črpalka je dajal videz definiranosti, določenosti in trdnosti, tako kot zaposlitev na njej. Toda ni bilo vse v redu. Tisto sonce mi je pokazalo madeže na delovni obleki črpalkarja. Zgledal je zlovoljen. Saj veš, kako je s kapitalizmom, ne, vsak trenutek te lahko vržejo na cesto. In tisti duh po bencinu in motornem olju je še potrjeval moje domneve. Lepo urejena črpalka. V ozadju parkirišče, kjer so bili avti in nanje je sijalo sonce. In ta črpalkar, odtujen, da ima opravka s smrdljivim in oljnatim plehom. In še mizerno plačo je dobival. In to sonce je sijalo, metalo je svojo svetlobo na to bencinsko postajo. V kabini je bila blagajna in rezervni deli za avtomobile. Jaz se na avtomobile sploh ne spoznam, pravzaprav so v meni vedno vzbujali občutek neprilagojenosti, že od malih nog. In...in... s prijateljem sva šla po sladoled in ko sva stopila na cesto, je črpalkar v svoji delovni obleki še vedno stal tam, zato da lahko preživi svojo družino. 'Kaj pa ti je?' me je vprašal prijatelj in jaz sem odvrnil 'Nič' in šla sva naprej. Vse sanje o kapitalizmu so propadle, kot grad iz kart. Bil sem prepričan, da mi bo družba nudila sredstva za preživetje, toda ne. Delal si, da si se preživljal, ne zato, da bi se samouresničeval. In pri tem je črpalkar moral vdihovati izpušne pline, bencinske hlape in smrad olja. In tako smrdi ta svet. To ravno zato, da se ne bomo spuščali v pobožne peklenske forme žvepla in žareče lave.“ Stresel je pepel v pepelnik.
»In potem, tistega večera, ko sem se sprehajal ob morju. Sonce je ravnokar pričelo zahajati. Na moji desni se je razprostirala morska modrina, od slednje me je ločilo kakih petindvajset metrov globine. Tam, ker sem jaz, je bilo vse poraščeno s travo, na moji levi pa se mi zdi, za katerim se je nahajala cerkev. Slednje sicer nisem mogel videti, slišal pa sem zvonjenje cerkvenega zvona. In spet ta paranoična sončna svetloba. Zaslutil sem neko prisotnost za menoj, zato sem se obrnil. Pred očmi sem naenkrat imel blondinko z dolgimi gladkimi lasmi in temnimi očmi. Na sebi je imela bel pulover in oprijete hlače. Dobro se je spomnim – bila je junakinja neke trapaste nadaljevanke, v kateri je nastopala kot po srcu dobra buržujka. Bila je zelo lepa, da se ostal kot zaprepaden, kot da bi jo bil prvič videl. Stopila je k meni, me prijela za roko in me s svojim mehkim glasom vprašala 'Si ti?' 'Ja' sem odvrnil in že sva se skupaj sprehajala ob cerkvenem obzidju. Saj veš, kakšna je buržoazija, ki moli Boga, da ne bi obubožala ali da je ne bi razjarjeni proletarci raztrgali. No, in medtem ko sva se sprehajala vzdolž zidu, sem pomislil 'vraga, to je moj sovražnik, sovražnik mojih staršev, mojih tovarišev, sovražnik in izkoriščevalec delavstva, kaj naj storim?' Toda trenutno nisem storil ničesar, kajti dotik njene roke me je kratkomalo drogiral. In potem ta prekleti moralni zakon, ki so nam ga vcepljali v glavo. Bil sem grozno razdvojen. Četudi sem bil še majhen, sem vedel, da so to moji sovražniki, po drugi strani pa me je tisti dotik tako prevzel, tako da sem samo molčal in hodil vštric z njo. 'Kaj, ničesar ne boš rekel?' me je vprašala in se zazrla vame. In takrat sem začutil, da ji samo s pogledom lahko povem, kaj mislim o njej in se zazrl vanjo. Lastne oči sem čutil, kako v njih migetajo zvezdice in odsev paranoične sončne svetlobe. Počutil sem se blazno kriv nad tem, kar sem ji pravkar »povedal«, obenem pa sem to slavil kot veliko zmago. Toda tu je nastal problem. Tako močno je zaupala v nadstrukturo, ki so jo njej podobni postavili na noge, da se me ni bala. Kljub temu se je le plaho nasmehnila in nekoliko popustila prijem, a še vedno se me je dotikala. Vidiš, doma je bila odtujena, in zatekla se je k ponižanemu proletarcu, četudi je tehnično in objektivno njen najhujši sovražnik. In kaj bi lahko jaz storil? Jo zadavil ali pa jo še naprej držal za roko, navidezno uživajoč v paranoičnem nedeljskem popoldnevu?«
Pri tem se je zazrl v možakarja.
»Mar si to sanjal ali se je res zgodilo?« je vprašal moški.
»O tem lahko sam odločaš,« je odvrnil L.. Medtem se je Schwarzi igral z električnim vlakcem, ki so ga starši podarili fantku. Kalamar je sedel na kavču in pil pivo, H. pa si je ogledoval zgoščenke na polici.
»In kaj ima vse to veze z menoj in mojo družino?« je vprašal moški.
»Tudi o tem odločaš sam,« je rekel L. in prižgal cigareto. Ker ni bilo nikjer nobenega pepelnika, je pepel stresal kar na tla, prekrita s sijajno zloščenim parketom.
»Vi vsi ste nori,« je naposled rekla ženska in fantje so zapadli v histerični smeh.
»Jaz ne bi tako hitro prišel do zaključkov,« je menil L. in položil glavo na naslanjač. Je šlo za ugrabitev? Niti ne, saj niso nikomur grozili z orožjem. Res pa, da je njihov podvig bil precej ekscentričen.
»In potem, kaj si storil s tisto svetlolasko?« ga je vprašal možakar.
»Nič. Zbudil sem sem,« se je glasil odgovor. Moški ga je zaprepadano pogledal. »In ti mi tukaj, medtem ko si ugrabil mojo družino, pripoveduješ o lastnih sanjah?«
»Saj nismo ugrabili tvoje družine. Samo pridružili smo se ji, da se malo naužijemo božične atmosfere. Če pa ne znaš brati med vrsticami, je tvoj problem. Verjetno si tako implictno indoktriniran, da se ne zavedaš pomena mojih besed.«
L. je govoril umirjeno, kot da se ne bi nič zgodilo. »Aja,« se je spomnil. »Ali lahko oba, ti in tvoja žena, postavita svoje mobitele na mizico? Saj veste, zakaj.«
Ubogala sta ga.
»Kakšno službo imata?« je naenkrat vprašal H..
»Službo?«
»Ja, kam hodita v službo.«
»No... no... jaz sem uradnik, moja žena pa je gospodinja.«
»Aha, tipičen beli ovratnik, ki tehnično propada proletariatu, mentalno pa malomeščanstvu,« je rekel L. in se nasmehnil. Zazrl se je v možakarja in ga vprašal: »Kako bi reagiral, če bi ti povedal, da te tvoja žena vara?«
Nastala je smrtna tišina. Moški je pogledal svojo ženo, ta pa zgroženo L.ja.
»Koliko let sta poročena?«
»Kaj pa tebe to briga?«
»Vprašal sem, koliko let sta poročena,« je z mirnim glasom L. ponovil vprašanje.
»Enajst let.«
»Aha. In ti si domišljaš, da te tvoja žena še vedno prenaša, ko mora opravljati hišna opravila, ti nositi copate in si enkrat tedensko privoščiti seks, pokrita z odejo?«
Fantje so pogledali L.ja.
»Veš kaj ti si zatežil!« je pobesenl možakar in se pognal na L.ja, vendar so ga kaj kmalu ukrotili. »Kaj misliš, da je ženski kriterij sreče to, kar si ji nudil?«
»Jaz ne razumem,« je rekel moški. »Prvo nas ugrabite, potem mi začneš pripovedovati svoje paranoje, na koncu pa še rečeš, da me žena vara.«
Tedaj je ženska planila v jok in L. je dosegel, kar je želel. Moški je zaprepadeno pogledal svojo ženo, ki je s svojim jokom dejansko priznala, da je svojega moža varala. Tipična Tatjana Vlasjevna.
»Si slišal kdaj za Tatjano Vlasjevno?« ga je vprašal L.. Moški je odkimal, še vedno je drhtel.
»Preberi knjigo. Trije ljudje – Maksim Gorki. Dobro branje. Se priporočam.«
Prižgal je cigareto
»Vidiš, v tipičnem buržujskem in revizionističnem šolstvu ti že od malih nog vcepljajo moralni zakon srednjega meščanskega sloja. Zdaj ne vem, če se bom počutil kriv. Kot revolucionar že ne, ker sem prizadejal bolečino agentom imperializma, toda nekje notri me bodo še morili občutki krivde, ki so jih skušali apriorizirati v meni. Sicer se ne gre za družbeno zadevo, ampak hotel sem se preizkusiti, če sem dovolj trden v svojih stališčih. Čas bo pokazal svoje, kaj praviš?«
»Vi ste za v umobolnico!« je zakričal možakar, pri tem pa je od časa do časa pogledoval svojo ženo, ki si je brisala solze z obraza.
»Aha, norec je, kdor govori resnico,« je sarkastično menil L. in se nasmehnil. »Pojdimo, fantje, mislim da smo postali odveč tukaj.«
Nagnetli so se pred vrati in L. je še rekel: »Pa vesel Božič vam želim!«