Kampari

[admin]

Zdi se nam, da so v enem samem dnevu, kratkem kot vdih, in eni sami noči noči, minljivi kot oh, lekarniške in domače zvarke proti aknam zamenjale luksuzne kreme proti gubam, oxsigen power, anti-age, q10 ... Slutimo, da ne bodo pomagale, ampak vseeno upamo, navsezadnje pa vemo, da molitev in dobra krema ne moreta škoditi, zato se postavljamo pred ogledalo vsak dan. Sprašujemo se, iz česa smo.

Srečujemo se po šolskih telovadnicah, na prireditvah, roditeljskih sestankih, teh in onih svetih, maturantskih plesih, kongresih in podelitvah diplom, na letalih in plažah, ko pred seboj porivamo nakupovalne vozičke, včasih v isti trgovini pomerjamo čevlje. So dnevi, ko se le pozdravimo, pa tudi takšni, ko rečemo, ah, briga me, odpovemo vse za popoldan, naj si kuhajo sami, naj se vozijo sami, naj sestankujejo brez nas, in gremo na kavo, ta kava lahko traja več ur, več dni, povemo si vse, za pet let nazaj in pet let naprej. Naj so naša srečanja hipna ali dolga, pa se vselej vprašamo, z besedami ali molče: »Ali se spomniš?« In vselej, vselej si veselo odgovorimo: »Ja, spomnim se.«

Začelo se je v petem razredu. Pri telovadbi smo se morale postaviti v vrsto od največje do najmanjše, učitelj pa nam je pri tem pomagal. Rekel je na desnoravnajs. Obrnile smo glavo na desno in poravnale vrsto tako, da smo stale natančno z ramo ob rami. Mirno! Vzravnale smo se in otrpnile. Voljno, je bilo naslednje povelje. Ker nismo vedele, kaj bi to bilo, saj smo bile stare šele dvanajst let, nam je pojasnil. Desno nogo daš pol koraka naprej in se sprostiš. Dale smo torej desno nogo naprej in se sprostile. No ja. Nekje za nami so bili še fantje, nekje je bil še njihov učitelj, ampak danes se nam zdi, kot da jih v resnici ni bilo. Potem je prišlo novo povelje, nalevokrug in ogrevanje. Tekle smo mimo velikih zelenih ruskih peči, v telovadnici Telovadnega društva Partizan, poleti je bilo vroče, pozimi mraz, ampak bile smo ponosne, da smo tako velike, da smemo v telovadnico pri vseh urah telovadbe. Prej smo telovadili v razredih ali pa smo šli na sprehod.

V tisti vrsti smo bile vse enako obute in oblečene. Visoke platnene superge, ki smo jim rekli šanghajke, smo kupovale v zadružni trgovini. Bile so modre, če pa smo imele srečo, je kdaj prišla tudi pošiljka belih. Nanje smo s kemičnimi svinčniki pisale imena svojih idolov. Črne drese s kratkimi rokavi so imeli v vaški trgovini, ki je poleg živil prodajala dolgočasno blago na metre in nekaj kosov oblačil. Dresi so bili iz tankega elastičnega materiala, ki je več razkrival kot pokrival. Lahko bi bilo zaradi njih, udobno bi bilo verjeti, da je bilo zaradi njih, ker bi potem lahko krivile Tita, Partijo in Domovino, troedino božanstvo, ki je za nas prebivalo v šoli in nam je obleklo tiste drese, ampak danes, ko vemo, zakaj je bilo, in nam tega ni mar, vemo tudi, da so bili grdi črni dresi nedolžni.

Učitelj telovadbe je bil majhen in rdeč. Drobno se je smejal in se imel za duhovitega. Njegova koža je bila posuta s prosenimi izpuščaji, nekateri so bili od britvice prerezani in so zjutraj krvaveli, dopoldan pa so se spremenili v krastice. Spominjamo se, da so bile tudi njegove roke rdeče. Ni se začelo dogajati naenkrat in vsem hkrati, šlo je zelo postopno, zato smo mislile, da je slučajno, da se bo nehalo, da je nekaj, pri čemer smo dolžne sodelovati in da je z nami nekaj zelo narobe, če se zaradi tega vznemirjamo.

Ko smo poravnale vrsto in je zavpil svoj mirno, se je odpravil od učenke do učenke, od najvišje do najnižje je šel, in vsaki je posvetil nekaj svoje smehljajoče pozornosti. Stopil je čisto blizu sleherne, ji dihal v obraz, s telesom zakril svoje roke in spraševal, kaj imaš to in kaj imaš ono. Pri tem se nas je dotikal po prsih in me smo ubogljivo sklanjale glave in s pogledi sledile njegovim rokam, potem pa nas je igraje krcnil po nosu. Če se je katera skušala izogniti njegovim rokam, je nasmejan rekel, da je rekel mirno, jebemti, in kaj se zdaj premikaš. Nismo videle, kaj je počel tisti, ki je stala pred nami, smo pa vedele, kakor smo vedele, da bo zdaj zdaj prišel do nas. Bil je nasmejan in tudi nam so se usta krivila v nasmehljane spake, krivile smo ramena in hrbtenice in se skušale skriti, bilo nas je sram, nihče pa nas ni naučil, kako naj ravnamo, kadar nas nekdo, ki je predstavnik Troedinega, in to je vsak naš učitelj bil, spravlja v tako zadrego. Smejale smo se, kakor da je duhovit, ko je lovil naše komaj poganjajoče prsi in sopel svoj mirno. Čakale smo, joj kako smo čakale, da pregled vrste mine in da bomo lahko stekle mimo peči. Delale smo se, da ni nič, da nič ne vidimo in nič ne slišimo in da nas mali rdečko ne nadleguje, ampak da je zabaven, da se vsi zabavamo. Ne spomnimo se, ali je to počel zmeraj, še celo zdaj ne bi bile rade krivične, ampak vtis imamo, da je bilo tako vsako uro telovadbe. Ne vemo več, kje je bil takrat drug učitelj, ki je učil fante, ali se je smejal tudi on, ali so se smejali tudi naši sošolci in zakaj nam ni nihče pomagal. Na sodišču bi nas kaj takega gotovo vprašali, pa ne bi mogle odgovoriti, ne takrat, ne danes.

V petem razredu smo mu še rekle tovariš. Med seboj smo ga imenovale pezde. V šestem ga sploh nismo več klicale, če se je le dalo ne, ker ni bil več tovariš, sploh nič ni bil razen prasca in svinje, ker pa smo se bale ukorov in tega, da bi se morale opravičiti, če bi nas slišal kdo od odraslih, je bila to bolj slaba tolažba. Bolj smo odraščale, bolj smo se skušale prepričati, da to ni nič takega, da se nam samo zdi, da je njegova zabava nedolžna in da se le šali. Hotele smo verjeti, da se nas dotika povsod samo slučajno, da če bi bilo nalašč in kaj res slabega, bi to opazil še kdo drug razen nas. Ampak slepila niso pomagala. Včasih se je zgodilo, da se je na športnem dnevu prismukal h kakšni punci in jo objel preko ramen, danes vemo, da je območje ramen tisto, ki se ga učitelj pri učencu lahko dotakne, ampak kaj, ko je bila njegova roka tako dolga, da je pod pazduho zlezla do prsi in tam delala svoje. Nismo se ga mogle otresti, čeprav so videli vsi, nikoli ni odnehal in nikoli se mu ni nič zgodilo. Enkrat ga je neka šestošolka klofnila in porinila v grmovje on pa ji je siknil: » S teboj bom še poračunal.« Bila je prestrašena, ampak učiteljica, ki je vse videla, ji je rekla, naj ne skrbi in da ji bo ona za pričo, če ji bi nadležnež kaj hotel. In hotel je, saj je nesrečnico še bolj obdeloval kot druge, klofute pa ni omenjal. Ker se o napakah odraslih ni govorilo, smo mislile, da je to, kar dela, njegova pravica. Včasih smo se tolažile, da tako šolan človek gotovo ne počne ničesar slabega, edini na naši vaški šoli se je prosenec namreč lahko ponašal z nazivom profesor.

Veljal je za velikega strokovnjaka in glavnega fiskulturnika. Znale smo odlično preskakovati kozo in telovaditi na dvovišinski bradlji. Vaj nas je naučil tako dobro, da smo z njimi nastopale na proslavah. Najprej smo odbasirale zborske recitacije, globji je bil glas, bolj fino je bilo. Ko smo spomnile poete na njihove dolgove in obvestile poslušalstvo, da osvoboditelje na belem konju jadrna nese perot, so pririnili na oder še bradljo, švedsko skrinjo in kozo, fantje so imeli svojo točko, me pa smo se med tem preoblekle v tiste prozorne črne drese. Za vsak praznik so bile dve ali tri proslave. Ena za šolo, druga za krajane, mogoče tretja, najbolj slavnostna, za borce. Na zadnjih dveh je bilo ploskanje za našo orodno telovadbo največje.

Naš učitelj je bil prijazen z našimi očeti in mamami, s prvimi je igral nogomet in po tekmi sedal k pivu na edinem gostilniškem vrtu. Vsi so ga hvalili, kakšen dober človek da je, pravi tovariš. Živi duši nismo povedale, kaj se dogaja v telovadnici. Saj tudi ne bi znale povedati. Vse, kar se je tikalo naših teles je bilo skrivnostno in vse kar smo si želele, je bil greh. Naskrivaj smo preskakovale strani v romanih, da bi prišle do tam, kjer se ljubimca poljubljata, če smo našle kaj več, pa smo sploh molčale, da ne bi prišle na slab glas, da nas ne bi razglasili za pokvarjene.

Pa tudi upale smo. Če pri kakšni uri ni slinil z rokami po nas, smo verjele, da je prenehal, da tega ne bo več počel, da ga je kdo opozoril. Saj je samo še nekaj mesecev do počitnic, smo se tolažile, pa tri, dve, eno leto do konca osnovne, zdaj zdaj se ga bomo znebile. Imele smo sposobnost, da smo takoj, ko smo zapustile telovadnico, takoj, ko nismo videle njegovega obraza in nas ni mogel doseči, misel nanj opustile in stlačena v najtemnejši kot garderobe je čemela do naslednje vrste, do naslednjega mirno, do takrat, ko nam je spet pomagal pri osredotočanju na gibe in telesa, ki so preskakovala orodja, plezala po njih, delala prevale in špage, on pa je pomagal, pomagal, pomagal ...

Sanjarile smo o tem, kako bomo šle v mesto na gimnazijo, kako bo tam drugače in kako bomo svobodne hodile po ulicah, kjer nas nihče ne bo poznal in nas ne bodo opravljali za vsako figo. Mislile smo, da bomo v mestu lahko šle v lokal, kamor zahajajo gimnazijci, in tam pile kampari, ki smo ga poznale s pisanih oglasnih strani tujih revij. Šele v osmem smo si upale vanje zaviti svoje zvezke. Ko je ena od nas to naredila v petem, je učiteljica dvignila zvezek z dvema prstoma in rekla, poglejte, tako zavija zvezke boržuazija. Zdelo se nam je, da nam v gimnaziji nihče ne bo rekel, naj mama pride v šolo, ker nosimo italijanske kavbojke in naj se doma pogovorimo o primernem oblačenju. Vedele smo, da na gimnaziji absolutno ne bo nobene vrste, v kateri nas bi rdeč grgrajoč moški otipaval in spraševal, kaj imamo tam in kaj imamo tu. Ker gimnazija je pa gimnazija.

Kako dobro se spominjamo dne, ko smo stale v gimnazijski telovadnici, ne več v črnih dresih, ampak vsaka v drugačni športni opremi, z nami so bile nove punce od vsepovsod. Ko je odzvonilo in so se odprla vrata, smo zaslišale dobro znan glas, alo v vrsto, nadesnoravnajs. Napredoval je tudi on. Tudi on je napredoval. On je tudi napredoval. V profesorja. Klicati ga bomo morale profesor. Kako nas je bilo sram pred novimi sošolkami, ki ga še niso poznale. Kaj naj jim rečemo? Da je on naš učitelj iz osnovne? Da ga že poznamo? Naj jim povemo? Mogoče pa ne bo, mogoče pa se je kaj spremenilo, mogoče si ne bo upal.

Pa si je. Vse je bilo natančno enako. Še vedno je počel vse, kar je počel, ko je bil še tovariš. Otipaval nas je in pripravljal za tekmovanja. Ker je to drugo počel zelo uspešno, se nam je zdel nedotakljiv in najbrž je bil res. Bile smo starejše, pa še vedno nismo vedele, na koga naj se obrnemo in kako naj povemo, kaj naj naredimo, da ne bi obtožili še nas, da ga izzivamo, da se hočemo le izogniti resnemu delu, kajti še vedno je bil v nas strah pred vsem, kar je predstavljal. Izmišljevale smo si vse mogoče, da le ni bilo treba k telovadbi in v vrsto. Poskusile smo z izgovorom, da imamo menstruacijo, ampak to je bilo še slabše, ker je potem prisedel k nam na klop in nas objemal preko ramen, z roko pa spet lovil naše okrogline. Če bi kdo prišel v telovadnico, bi videl le pedagoga, ki ljubeznivo objema učenko. Ker smo se še vedno groteskno nasmihale, je dobil še večje veselje. Miru nismo imele ne na bradlji, ne med ogrevanjem. Še bolj prizadevno nam je kazal, kako moramo in kaj moremo, me pa nismo govorile o tem niti med seboj. Bile smo vesele, kadar si je izbral žrtev, ki jo je mučil celo uro, saj smo druge imele potem mir. Kadar smo šle na kakšno tekmovanje, smo se rinile v kombi, da le ne bi sedele poleg njega, tista, ki je prišla zadnja, je potem sedla na edini prazen prostor, me pa nismo videle nič, ni se nam smilila, saj se nismo smilile niti same sebi, pa še vedele smo, da pride vrsta tudi na nas. Bile smo le vesele, da smo jo za to vožnjo odnesle, za nazaj bo pa že kako.

Bilo je v tretjem letniku. Kot ponavadi smo v garderobi molče slačile prepotena oblačila in svojo sramoto, ko je spregovorila Marija. Tej naši sošolki, knapovski hčeri, je že v prvem letniku umrl oče. Preden je prišla v šolo, je počistila nekaj stopnišč v blokih, na stopnišča je šla tudi po pouku. Uradno je delala le njena mama, ampak njena mama ne bi nikoli mogla sama počistiti pol blokov v mestu. Ker je bilo delo tako slabo plačano in ker je Marija imela še mlajše brate in sestre, sta potrebovali veliko stopnišč in smisel za organizacijo. Marija ni bila moderna. Marija ni bila nič. Če ne bi toliko delala, še vedeli ne bi zanjo. Ker je bila velika, močna in se je zdela nerodna, za prijateljico sploh ni bila primerna. Punce, je rekla, njen glas je nenadoma dobil povsem drug ton in barvo, punce, pa koliko časa bomo še trpele? Rade bi se naredile, da je ne slišimo in se izmuznile mimo nje, ampak nekako nam je zagradila prehod. On je naš učitelj še iz osnovne šole, smo rekle, me ne moremo ... Ja, saj, je nadaljevala Marija, saj ravno zato, ali se vam ne zdi, da to predolgo traja? A vas ni že dovolj prešlatal? Imam načrt, je zahtevala naprej. Zvabile ga bomo v garderobo, jaz bom stala za vrati in ko bo vstopil, bom nanj vrgla trenirko. Jaz ga bom držala, edina sem dovolj močna, potem pa bo, kar bo. Saj ne bo videl, katera ga je.

Tri tedne nismo govorile skoraj o ničemer drugem. Tehtale smo razloge za in proti. Vedele smo, da nas lahko izključijo, da nam ne bi nihče verjel, pa tudi če nam bi, se v tako sijajnega profesorja s takimi športnimi dosežki ne bi nihče vpletal, vedele smo, da je na kocki vse in da nikoli ne bomo prerinile do svobode, če se nam kaj sfiži. Adijo srečevanja nad oblaki, adijo lepo zapakirane kreme in kongresi, adijo kavbojke in sreča s svetlolasim princem do groba, nikoli ne bo tistega orgazma s tristodvainpedesete strani, vrgli nas bodo s šole, v mestu je samo ena gimnazija in doma nas bodo ubili. In nikoli ne bomo prišle do kamparija, do te grenke pijače, ki se tako elegantno pije iz kozarcev, ki imajo rob namočen v sladkor. Saj ne bo večno, le še dve leti, telovadba ni vsak dan, saj nismo vsako uro na vrsti. A ne bi mogle potrpeti? Po treh tednih smo ugotovile, da ne moremo, da orgazmov in grenkega kamparija ne bo, če se nas še enkrat dotakne, da se je Marija med ribanjem stopnišč dokopala do edine možne rešitve.

Prišel je tisti dan. Telovadbo smo imele zadnjo uro. Kot da bi kaj slutil, se nas to uro ni dotikal. Dobrikale smo se mu in bile najubogljivejše miline, kar jih je kdaj stalo v njegovi telovadni vrsti. Pustile smo odprta garderobna vrata in poklicale, profesor, pridite pogledat ... Profesor je imel okus po bruhanju, pridite pogledat po smrtnem strahu. Marija je za vrati mirna čakala s temnomodro trenirko v rokah. Ko je vstopil, mu jo je vrgla preko glave in ga sunila na tla. Planile smo nanj. V tišini, ki smo je bile z njim navajene, smo naredile svoje. Po viharju smo odprle vrata in ga porinile ven, na hodnik. Še vedno v tišini smo se zaklenile in čakale. Utripale smo v novih spoznanjih o sebi. Dihale smo s polnimi pljuči in smrad garderob je smrdel drugače. Bilo nam je vseeno, če ga bo na gimnazijskih hodnikih kdo videl. Ni nas brigalo, kaj bo rekel ženi. Naenkrat smo v tisti tišini začutile, da ga bo vendar sram, da si ne bo upal povedati, kaj se mu je zgodilo. Nikoli in nikomur. Bile smo srečne. Strah je izginil. S seboj je vzel sram. Ko je Marija prav potiho in za lasek odškrnila vrata, so bili hodniki pred garderobo prazni. Do konca gimnazije nismo več omenjale tiste ure, tistega dne. Tudi on je molčal. Nikoli več se ni niti slučajno dotaknil nobene iz našega razreda. Za ostale ne vemo, ampak me smo se rešile.

Pripraskale, prilasale, prigrizle, priklofutale in pribrcale smo se do tega, da nam ga ni bilo treba nikoli več imenovati. Pogledamo se, kje nad oblaki, na asfaltu ali na vodi, kakšen tak dan, ko smo odpovedale vse za popoldan ali zvečer, naj se znajdejo sami, ali pa za kakšen trenutek, ko res ne moremo reči več kot ah, mudi se mi. Vprašamo, z besedami ali molče:« Se spomniš?« Nasmejemo se in si odgovorimo: »Ja, dobile smo ga.« Kadar imamo tadolgo kavo, se potem menimo o diplomah, kongresih, porokah in ločitvah, pomerjat gremo čevlje in kupovat anti age in pro life kreme. Naročimo si kampari in čisto na koncu precej nedamsko poližemo sladek rob kozarca.

[vvooodnarka]

Na dušek sem prebrala. Bil je res drugačen čas od današnjega ... se spomnim strahospoštovaja do učiteljev, drs pa sem imela v celem s kratkimi rokavi, ko smo ga prerasle pa je katera odrezala zgornji del in v pas všila elastiko in nosila z mikico.

Lp, vvooodnarka!

[podvinci]

Občutljiva tema in občutljivo napisana zgodba. Najbrž jih je še veliko, ki nosijo podobne zgodbe s sabo. Čudovito si napisala občutke in razmišljanja osnovnošolke, ki ve, da je nekaj narobe z učiteljevim ravnanjem, pa tega ne zna sporočiti okolici. Konec zgodbe je navdihujoč, ko so dekleta vzele zadevo same v roke, čeprav bi jo morala "odrasla" okolica
Marja

[vijolica]

Zgodba je objavljena zbirki z naslovom Sobotne zgodbe (Cankarjeva založba, 2009), njena avtorica pa je Mirana Likar Bajželj.