Vrana in kanja

[admin]

Običajna jutranja gneča. Avtomobili so stali v neskončni koloni in se le počasi premikali proti metropoli. Jekleni konjički in kovinsko sivo nebo nad njimi, v njih zaspani vozniki z rokami na volanih in očmi uprtimi v vozila pred seboj. Vsako jutro enaka rutina, počasno speljevanje, prestavljanje iz prve v drugo, zavora, prometna obvestila o gneči na vpadnicah, spogledovanje z zaspanimi vozniki na semaforjih…
Z roko si je mršila lase in brezciljno gledala skozi okno. Če bo šlo tako počasi, bo že drugič ta teden zamudila v službo. Lahko si je natančno predstavljala privoščljiv izraz na obrazu šefice, ko bo vstopala v pisarno: »Problemi?«

Pa jih ni bilo. Problemov. Pravzaprav ni bilo ničesar. Plavala je v stanju breztežnosti in otopelosti, ujeta v vsakdanje obveznosti, ki jih je opravljala avtomatsko. Služba, dom, otroka, kuhanje in k sreči le občasno prisoten mož s svojimi nebrzdanimi izpadi, vsak dan znova ponavljajoč se krog. Razmišljala je le o stvareh, ki so se morale dogajati, kot je na primer, kdaj po otroka v vrtec in kaj je treba kupiti, ostalih se ni hotela zavedati. Krmarjenje od enega do drugega soprogovega izbruha je bilo možno le s sprotnim brisanjem podatkov, da obstaja tudi drugačen svet, tak, napolnjen z milino in nežnostjo, brez strahu pred nepredvidljivostjo in stalnega priokusa grenkobe. Brezčasni ponavljajoči krog je zlagoma postal del nje, bila je čedno mrtva. Izraz je nekje prebrala in ko ga je prevzela zase, se je počutila bolje.

Zmotil jo je velik reklamni pano ob cesti. Pravzaprav ne njegova vsebina, ampak tisto, kar se je dogajalo na njegovem zgornjem robu. Tam je sedela velika ptica in če se je lahko zanesla na svoje ornitološko znanje, bi prav lahko bila kanja. Popolnoma mirno je ždela vrh reklame za počitnice v tujini in se ni zmenila za okolico. Samozadostna v svoji hladni lepoti je s kotičkom okroglega očesca najbrž opazila vrano, ki se ji je približevala, a ni niti trenila. Črna ptica je pristala poleg svoje večje kolegice in jo sprva le od strani opazovala. Nato se je začela nemirno prestopati z ene noge na drugo in ko je videla, da se kanja še vedno ne zmeni zanjo, je začela s svojim plesom. Sklonila se je naprej, kot bi se priklanjala, to nekajkrat ponovila in pri tem smešno lovila ravnotežje, mahala s krili in zraven vreščala. Stala je zdaj na eni, zdaj na drugi nogi, odpirala kljun in suvala proti grahastim peresom velikanke. Zdelo se je kot cirkuška predstava, nastop z enim samim namenom: zdramiti veliko brezčutnico ob sebi, prisiliti jo, da jo pogleda in ji da vedeti, da je tam. Hrup, ki ga je povzročala, je bil tolikšen, da si jo enostavno moral opaziti. Kanja pa, kot da ni nič… Nema, hladna in brezčutna se ni dala motiti. Še naprej je mirno sedela in nazadnje je odnehala vrana. Obrisala je kljun ob rob panoja, zakrakala in odletela.
»Taka sem jaz,« je pomislila. »Čedno mrtva sredi hrupa in vsakodnevnega teatra.«
Voznik v avtu za njenim je zahupal. Kolona se je premaknila in z njimi tudi ona, že spet ujeta v tirnice vsakdana.

[Matt]

K branju me je pritegnil naslov zgodbe. Je dober, na subtilen način tudi skrivnosten. Okej, zdaj pa k zgodbi. Slog je izpiljen, se vidi, da ima človek, ki jo je napisal - najbrž ti, admin?:) - izkušnje s to obrtjo. Prvi prizor je kljub nekakšni klišejskosti - to sceno dostikrat vidimo v filmih - izpovedno močan. Ustvari občutek ujetosti v sivo rutino vsakdanjega življenja. Če gre v prvem delu za neko zunanjo "sivo" sceno, ki jo opazuje subjekt, je v drugem delu scenerija podobna, le preslikana navznoter, v samo življenje glavnega lika. Spet sivina, rutina, povprečno življenje evropske ženske, ki v svojem bistvu niti pod razno ni srečna. Zanimivo je, da se v prizoru družinskega življenja kaže tako individualen kot kolektiven strah žensk, ki je ob enem tudi ideal. Vse ali vsaj večina si želi (ideal) lepega, pametnega in ljubečega moža, hiške, otrok, po možnosti še zlatega prinašalca. Vendar pa ob tem o(b)staja strah, da se bodo vsi ti ideali izrodili v neko sivino. Strah, ki z leti življenja v večini primerov postane realnost. Ta naša ženska torej hrepeni po svetu, ki je napolnjen z nežnostjo in milino. Po svetu za katerega nezavedno in instinktivno ve, da obstaja. Še več, obstaja tukaj, nekje za sivo mreno tega sveta, nekakšna slutnja. Če je prvi svet siv, je drugi pisan. Zdaj nastopi tretji prizor, ki je najbolj izviren. Ženska na panoju opazi mogočno ptico ujedo, kanjo, ki je simbol moči in svobode. Kanja sprva ždi pri miru in hladno opazuje okolico. Zdi se, da je v svoji moči vzvišena nad vso banalnostjo in pritlehnostjo vsakdana. Potem prileti vrana in s svojim vreščanjem nadleguje kanjo. Razplet je nenavaden. Kanja je še vedno tam kjer je bila, mirna, vrana se naveliča vreščanja in odleti. Ženska potegne vzporednico med sabo in kanjo. Obe sta "čedno mrtvi".
Takšna primerjava pa je nekoliko sporna. Ptica ujeda je, kot sem že zapisal, simbol svobode in moči. Če nekje ždi in opazuje okolico, je to kvečjemu trenutek zatišja pred nevihto. To je vzvišen mir, ki ga ujeda čuti, preden poleti v višave proti novim obzorjem. Ujeda (razen, če je ujeta) ni nikdar "čedno mrtva" in otopela. Toda hkrati je mogoče ponuditi drugo interpretacijo, ki iz zgodbe ni neposredno razvidna, pa je vseeno verjetna. Ženska v avtu potegne ločnico med sabo in okolico. Nehote in nevede se torej loči od drugih, celo povzdigne se in privzame vlogo kanje. Morda je res navidez ravnodušna in mrtva, toda nekje v sebi čuti, da ne sodi v to sivino in da njeno bistvo hrepeni po drugačnem svetu, po drugačnem obzorju. Bo to ozavestila, razširila mogočne peruti in se pognala v tisti lepši svet?
Na to lahko odgovori le avtor teksta:)

[vijolica]

zanimivo branje, matt. pa simbolika ujede - to velja samo za ujedo ali za vsako ptico? ob tem sem se spomnila, kako je včasih dobro, če greš kot pisatelj tudi kakšno stvar, ki je ne poznaš zares dobro, dejansko preverit (recimo, če bi imel namen izrazit določeno simboliko, da bi potem to tudi poiskal in izbral temu primerno ptico ... ali kakšno drugo žival ... ali rastlino, karkoli no, da se začneš zavedat, da mogoče tudi pri pisanju ni vedno vse čisto spontano, ampak je treba kaj tudi malo bolj domislit (in pri tem pazit, da ne začneš pretiravati v drugo stran, seveda

ampak ... "Vse ali vsaj večina si želi (ideal) lepega, pametnega in ljubečega moža, hiške, otrok, po možnosti še zlatega prinašalca." aja?

lp

[Matt]

Simbolika je vedno kulturno pogojena, zato lahko ujeda v evropskem krogu (vem, vem, tak posplošujoč izraz) pomeni nekaj drugega kot ujeda v neki azijski kulturi. A mislim, da ujede v večini kultur simbolizirajo moč, bojevitost in svobodo. Tudi drugi ptiči so lahko simboli, sova na primer je pri nas simbol modrosti. Prav imaš, pri pisanju ponavadi ni vse čisto spontano, če druga ne, že zato, da zgodba ostaja v nekih mejah logične verjetnosti. Razen če bi se želel kdo izživljati in na glavo obrniti vso našo predstavo o realnosti.

Tisto glede lepega in pametnega (a vendar ne prepametnega:) moža, hiške z belo ograjo, dveh (in pol) otrok in zlatega prenašalca, je do neke mere moj ironični predsodek, ki se napaja v kultu t.i. "ameriški sanj" iz zlatih 60ih let prejšnjega stoleja:) Kljub klišejskosti morda nisem tako zelo udaril mimo, saj partner/hiša/otroci v naši družbi še vedno veljajo za temeljno vrednoto, čeprav v ospredje stopajo tudi kariera/potovanja/promiskuiteta, vendar bolj kot začimba na torti ameriških sanj:)
Če sem usekal mimo, se lahko pripravim na sovražne izbruhe ženske populacije na forumu. Hm, še huje bo, če nisem usekal mimo:))

[vijolica]

ha, ja, se strinjam, še huje bo ... ampak se mi zdi, da se štiri desetletja vseeno že malo poznajo, tako da, če mene vprašaš in če se malo igramo posploševanja, gre zdaj bolj za ideal ženske, ki z mezincem (in to na levi roki!) uspešno (kaj je že to?) vodi kariero in družino. ampak to je mogoče tema za kakšen drug forum

lp