Razmislek ob Jančarjevem in Blatnikovem romanu

[Igor Coronini]

Ob debati, ki se je včeraj razvila ob predstavitvi Jančarjevega(Drevo brez imena) in Blatnikovega romana(Spremeni me), ki sta nominirana za letošnjega Delovega Kresnika ,sem se še cel večer ukvarjal z vprašanjem, ki ga je Igor Bratož postavil Jančarju: zakaj literarni junaki sodobnih romanopiscev tako pogosto pred samim seboj in okoljem ter načinom življenja, ki ga živijo, bežijo? O fenomenu eskapizma, torej. Zakaj Jančarjev Janz Lipnik uteho pred brezsmiselnostjo sedanjosti(izvrstni odlomki Lipnikovega sedenja v sodobnem nakupovalnem centru, ko čaka svojo ženo in ki se iztečejo z spustom v podzemlje tega navideznega blišča) dokaj obsesivno išče v preteklosti? In zakaj Blatnikov glavni lik Borut čuti tako močno nujo, da izstopi iz ustaljenih vzrorcev "matrice" bližnje prihodnosti, v kateri je mnogo elementov sedanjosti? Kaj je narobe s tem "danes" oziroma ali "danes" sploh obstaja? Ali je edino, kar ga v resnici določa, interpretacija preteklosti, kot se je loti Jančar z Lipnikom oziroma nič manj strašljiva projekcija prihodnosti, kot jo vidi Blatnikov Borut?
Pri tem je zanimivo, da se na neki točki romana (ki sta po mojem mnenju letos favorita) na nek način in kljub temu, da sta v zasnovi in pristopu precej različna, stikata. Stikata se v dojemanju izpraznjene sedanjosti, ki jo oba junaka obeh romanov dojemata predvsem kot logično posledico potrošništva. Pri tem je treba priznati, da je Blatnikov roman v tem smislu nekoliko bolj angažiran oziroma predvsem bolj ekspliciten. Ne pravim, da je to bolje ali slabše, zdi se mi samo, da v tem kontekstu angažiranosti bolj izstopa, za Jančarjev roman pa se zdi, da je poudarek predvsem na estetiki, kot je na debati tudi sam nakazal.
Branje obeh romanov domačih avtorjev pa ponuja tudi razmislek o tako imenovani vzporednosti časov oziroma o tem, da je čas linearna kategorija samo, ker ga drugače - in omejeni zgolj na zavestni del svoje osebnosti - ne moremo dojeti. Filozofi in kvantni fiziki o večplastnosti časa oziroma o vzporednosti časov govorijo že vse od Einsteina in njegove relativnostne teorije, nenavadno strukturo četrte dimenzije, podprto tudi s fizikalnimi dognanji pa bi morda na hitro lahko označili s kratko povedjo VSE-JE-ENO ali ENO-JE-VSE. To pa tiste, ki so se kdaj srečali s katero od vzhodnjaških filozofij brez zadrege lahko spominja na princip Tao, neizrekljive reči, ki je prisotna povsod in nikjer, a ne gre za boga v avtoritarnem pomenu besede, mkot ga pozna Zahod. Kakorkoli, to mi je na misel med drugim prišlo zato, ker je Andrej enega svojih prejšnjih romanov, poimenoval Tao ljubezni. Pa če se poigram še malkce z jezikom Je res vse-eno? He he, morda toliko o smislu...
No, kakorkoli, da ne bom predolg in da se dotaknem še asociacije, ki sem jo dobil ob razmisleku na temo eskapizma oziroma obeh junakov, ki mnogo razmišljata o preteklosti, sedanjosti, prihodnosti...Paul Parin, eden zadnjih Freudovih učencev in utemeljitelj etno-psihoanalize, ki ob svojem jezeru blizu Zuricha umrl pred nekaj dnevi, je v svojem delu z naslovom 'Weissen denken zu viel' citiral poglavarja enega od plemen v afriškem Maliju, ki je nosil ime Domo in ki je na vprašanje, zakaj po njegovem Evropejci niso srečni, čeprav srečo ves čas iščejo, odgovoril:"Beli ljudje preveč mislijo. preveč mislijo in ker preveč misljo, prteveč stvari otem počnejo. In več stvari počnejo, več spet mislijo. Ko zaslužijo denar, se bojijo, da ga ne bodo izgubili in potem spet mislijo, kaj bodo naredili, da go bodo imeli še več. In potem niso mirni. zato niso srečni."
Nekaj zelo podobnega (in zdi se mi, povezanega z iskanji sreče in razlag, ki jih iščejo junaki mnogih evropskih modernih romanov) je Carlu Gustavu Jungu, enemu največjih Freudovih sodobnikov, leta 1925 rekel eden od mehiških Indijancev Pueblo:"Beli človek vedno nekaj išče. Mi ne vemo, kaj beli človek išče, mi belega človeka ne razumemo."
Preproste pojasnila preprostih otrok narave ali na videz brezciljno neskončno, nenehno, vse hitrejše in vse bolj obsesivno in destruktivno iskanje "sreče"(karkoli naj bi to že bilo) v preteklosti, v prihodnosti, kjerkoli že, samo tu in zdaj ne?
Upam, da nisem bil preveč provokativen...

[AndrejB]

Igor, zelo fino razmišljanje, zelo hvala, malce popravlja moj slab občutek, da sem bil na nastopu ničkajprikupno zmeden. (Naslednjič se pa le predstavi, zmeraj več pijač ti dolgujem !) - Zanimivo, da omenjaš ne le Junga (seveda sem ga precej bral, a kdo ga ni), ampak tudi Parina, ki sem ga ne le bral (in imel priložnost dvakrat z njim zelo navdihujoče klepetati), ampak v tem romanu nekje tudi malce spremenjeno citiral, hommage brez navedka v zahvalah torej. Gospod Paul, hvala, kjerkoli že ste.

[Igor Coronini]

Hvala, Andrej.
Junak tvojega romana, Borut, je (vsake oči imajo svojega malarja, ampak saj to je pa čar proze,ne, da pušča dovolj prostora za interpretacijo ) me spominja se na eno, ok, zanimivo Frommovo dilemo: Imeti ali Biti. Zdi se, da Boruta razjeda prav ta notranji konflikt: Imeti in Biti.
Kako bi to povedal, jaz v junakih vidim ravno to razliko med dvema generacijama in njunima perspektivama.
Če je Janez Lipnik izrazit predstavnik nekega sindorma neke zgodovinske travme, ki jo je vsekakor treba ozavestiti tolikokrat, da njen zamolčani in potlačeni naboj postane del dneva, pa je Borut lepo predstavljen predstavnik generacije, ki je prišla za njim. Janez Lipnik pozna svojo identiteto, je predstavnik generacije, ki ve, kaj se ji je zgodilo, kaj se ji je dogajalo in kakšne posledice to nosi.
Pa naj je bog živ ali pa mrtev, bi mogoče reekl stari dobri Nietzsche.
Borut pa je predtavnik generacije, ki je prišla za Lipnikom. Ona ne ve, kaj jo določa, to se mora odločiti sama. In to ni lahko, nobenih vzorcev ni več, ki bi se jih lahko držala(odkar je bog mrtev ), vse kar je, je nek novi svet, ki ga njeni starši nje razumejo in ga nikdar niso razumeli, čeprav so prav oni tisti, ki so ga ustvarili.
Kot nek nov začetek, ki se spreminja v svojo lastno farso, ker nima korenin. Ni vzorca.
Zdi se mi, kot da...je Dragotov roman o koreninah, vzrokih, tvoj pa o posledicah.
Je pa to poenostavljeno, seveda.
In še nekaj se mi zdi zanimivo: zakaj se zdi, da nihče od sodobnih romanopiscev(ne samo slovenskih, tudi tujih) ne najde več konca, ki bil bil poučen...ok, pretiravam, ampak to z zaključki se mi zdi zadnje čase že skoraj simptomatično

[Igor Coronini]

Aja, še to sem hotel, glede jezika...ce so ze meje mojega jezika meje mojega sveta(huh,spet citat - Wittgenstein, a je res konec zgodovine ali pa samo še vedno velja ona stara"o istom uvek isto" ).. V tvojem romanu so mi všeč detajli, poetika minimalizma(najbrž kilometrina kratke zgodbe), še posebej ključni stavki kot so v pismu na začetku, zelo sublimno, tega pri Drevesu brez imena ne najdem, zato pa najdem druge stvari; Lipnik je res Zweigov "graditelj svetov", vzpostavi reko, ki z estetiko tako potegne, da se je toku težko izogniti, Jančar je meni tipičen pisec, ki "potegne" in na nek način ne pusti dihati- že zaradi ritma, melodije jezika - mogoče bom nesramen, ampak nazadnje, ko mi je podoben občutek preletel možgane(in prek njih telo) je bilo, ko sem prvič gledal od Kosturice Underground... v smsilu, kako neko stvar pove, ne toliko kaj pove...upam, da Drago ne bo zameril, če slučajno zaide na ta portal

[Faeton]

In še nekaj se mi zdi zanimivo: zakaj se zdi, da nihče od sodobnih romanopiscev(ne samo slovenskih, tudi tujih) ne najde več konca, ki bil bil poučen...ok, pretiravam, ampak to z zaključki se mi zdi zadnje čase že skoraj simptomatično

Zelo zanimiva debata. Jaz nisem še prebral nobenega od obeh romanov, se pa ravnokar pripravljam. Zdaj sem bral kratke zgodbe Jamesa Kelmana pa zraven še njegov roman Kako pozno pozno je bilo. Kar mi je zanimivo pri njem, je to, da v bistvu nima nobenega pravega zaključka, mislim na zaključek v klasičnem smislu, v smislu nekakšne razrešitve. Junaka pretepejo policisti, da oslepi, slep išče pot do doma, kjer naj bi ga čakala njegova punca, a ga ne, ker je izginila neznano kam itd., ampak na koncu se nič ne razreši; ne vemo, kaj je z njegovo slepoto, kaj je s to odsotno žensko in tako naprej, na koncu romana on preprosto stopi na vlak in pusti vse skupaj za sabo, v bistvu izstopi iz (lastne) zgodbe na en tak zelo osvobajajoč način, tudi slog pisanja proti koncu postane lažji, nekako spravljivejši. Pa kljub temu, da pisatelj pušča stvari odprte, deluje roman kot zaokrožena celota, ne samo kot nek izsek iz življenja, ampak tudi kot filozofska, estetska celota, kar je seveda tudi zasluga njegovega specifičnega pisanja, jezika (čeprav zna biti za razliko od Kelmanovih kratkih zgodb na trenutke razvlečen, ampak na koncu se tudi ti malo dolgo-vezni opisi slepčevega lutanja po mestu zaokrožijo v celoto).
Zanimivo mi je tudi to, da junakov odhod - izstop iz zgodbe ne deluje eskapistično, kar bi si lahko človek mislil glede na to, da za sabo pušča toliko nerazrešenih stvari. Bolj se zdi, kot da stopi v deročo reko, plava sem ter tja, se izgublja in potaplja v vrtincih, na drugi strani pa stopi ven, kot da ne bi bilo nič. Nekakšen tak osvobajajoč učinek ima tale roman, vsaj tako se meni zdi.
Samo toliko z moje strani, kot dodatek k simptomatičnim (nezaključenim ) zaključkom, upam, da mi oprostita tale odmik od teme