55

[apokalipsa]

V puščavi je vzklila roža. Presunljivo lepa. Nedostopna in hladna. Zavita v molk in pozabljena od sveta. Svobodna. Vse dokler ni prišel on in v dlani je ostala sled popolne ljubezni.

[anaisanais]

Pomirila sem se. Ni ga bilo doma. Velikokrat sem že takole prihajala domov. Ni ga. Tokrat ni zavohal mojega parfuma, ki diši po drugem. Čudno je, kako ljubezen spreminja svojo obliko. Strast, zaljubljenost, strast, sovraštvo, dolgčas. Vse to je botrovalo začetku konca, ki se je nabiral v meni.

[Viktor Sanchez]

Smrad po razbeljeni pločevini, bencinu in zamaščenih dolgih las; pivo v potokih, ki je vrelo v od sonca razgretih želodcih. Ožgana trava, ki je klicala po požaru, še ne prižgan ogenj, ki je mežikal šotorskim platnom z odvrženega ogorka na tla, prepojena z vodo iz prevrnjene tanike. Tetoviran hrust s klasično izobrazbo se je razjokal.

[vijolica]

Viktor, mislim, da ti je tole dobro uspelo. zadnji stavek je sploh fin, poln nasprotij

[lisa]

Šla sem peš po naši ulici. Ustavil si zraven mene in me povabil, da me zapeljaš. Hrepenela sem po tvoji bliži zato sem privolila. Sedela sva čisto tiho drug zraven drugega in se zaljubljeno gledala. Hotela sem tvoj poljub.
Prijela sem te za roko in te pogledala. Poljubil si me. Doživela sem tvoj prvi nežni poljub.

[Viktor Sanchez]

Glava me boli. Elektronski utripi mi prebadajo možgane, kot valovi. Zunaj je sonce, hinavsko. Ljudje imajo raje digitalno sonce, katerega nikoli ne zmanjka. Moje oči hočejo večjo frekvenco monitorja. Okno v svet, ki me odtujuje, posmehuje se zakonom prostora in časa z brnenjem hladilnega sistema. Da bi ostali socialna bitja, smo morali postati digitalizirani duhovi.

[Viktor Sanchez]

Njegovi gojzarji so zanesljivo stopali po asfaltu, nastlanim s neštetimi drobci razbitih izložb oplenjenih trgovin, robovi lukenj v stavbah so bili ožgani, nešteto manjših požarov je pozdravljalo njegovo srce, osvobojeno spon tisočerih nenapisanih zakonov, ki so ga od nekdaj dušile.
Rodimo se svobodni, pravijo. Toda šele sedaj je bil prvič svoboden, s propadom nenapisanih zakonov.

[vijolica]

Zanimivo, Viktor Pri prvi zgodbici mi je še posebej všeč hinavsko sonce, četrti stavek pa se mi zdi
nekam neroden, tisti "katerega" nekako šrtli ven. Ne vem, mogoče zato, ker te male zgodbe že nekam spominjajo na pesmi (in v tvojem pisanju se sluti nekaj poetičnega) in se mi zdi, da morajo zato slediti nekemu ritmu, ki ga pa ta stavčna struktura malo zmoti, vsaj meni se tako zdi. Zadnji stavek vsebuje fino idejo, a bi ga tudi probala malo preoblikovati, da se ne bi začel z "da" - v tem primeru se mi zdi, da je spet pretežek stavek za na konec zgodbe.

Druga zgodba je bolj tekoče napisana in to je super. O zadnjih dveh stavkih pa še malo razmišljam ... navdih za filozofiranje o svobodi

lp

[Viktor Sanchez]

Roke je držal stran od telesa, močno je stiskal pesti. Čutil je vsako mišico in kito svojega telesa. Iz puste pokrajine, v kateri je sijal njegov pogled, iz pripekajočega sonca, ki je žgalo še preživele travnate bilke, je črpal življensko silo. Oblival ga je pot, globoko je dihal. Napete mišice in moč so ga spokojile.

[Matt]

Njuna prva združitev je bila čarobna. Bil je prepričan, da sta si usojena in sploh si ni mogel predstavljati življenja brez nje. Njegovo izpraznjeno eksistenco je začarala in jo napolnila s pisano radostjo.
Slekel se je in smuknil pod odejo. Tam je bila tudi ona. Nežno jo je prijel in ponesel k ustom. Tabletko ecstasiya.

[Viktor Sanchez]

Ljudje so uživali ob sprehodu po lično tlakovanem trgu, vdihujoč nedeljsko zlagano spokojnost. Njegova usta so bil suha in glava ga je bolela, a njegove radovedne oči so se skrivale za topim, praznim pogledom. Obliznil je svojo spodnjo ustnico; hrapavost njegova jezika ga je spomnila, da so nedeljski ljudje zgolj prikazni njegove želje po spokoju.

[Viktor Sanchez]

Skozi zatemnjeno šipo vrat so se prvi jutranji žarki plaho prikradli v kuhinjo. Sedli na prazne pločevinke piva in previdno, da ga ne bi zbudili, se spustili na njegovo glavo, ki je štrlela izza hladilnika in ga pobožali po kratkih laseh. Samo njim viden nasmešek jih je potolažil. Židane volje so zasijali nad celo pokrajino.

[vijolica]

Živjo Viktor,

tale tvoja zadnja me pa spominja na eno super pesem:

http://www.poetryfoundation.org/archive ... ?id=171365

[Viktor Sanchez]

Hm, nisem pretirano navdušen nad primerjavami...